Za prvo pesem, ki me je navdušila sem izbrala The Road Not Taken. Pesem se mi je usedla v srce še preden sem jo v celoti prebrala. Na spletu sem namreč našla samo eno kitico, takoj ko sem jo prebrala mi je bila všeč, zato sem si jo shranila in jo uporabila, ko sem tedne kasneje risala.
Takrat nisem vedela, da je to le del. Zato sem si besedilo seveda narobe interpretirala.
Šele nekaj tednov preden sem napisala tole objavo, sem odkrila, da to ni vse. Da obstaja pesem in še mnogo več, kar boš lahko prebrala v objavi.
Preden pa se razgovorim naj ti predstavim moža, ki je to pesem sploh spravil k življenju. Njegovo ime je Robert Frost in je ameriški pesnik, ki je ustvarjal med 1874 in 1963. Pesem The Road Not Taken je objavil leta 1916 v pesniški zbirki Mountain Interval.
Žal ne vem ali je pesem prevedena v slovenščino. Ampak v vsakem primeru trdim, da je original boljši. Pa še avtor sam je rekel: »Poetry is what gets lost in translation«.
The Road Not Taken
Pesem velja za eno izmed največkrat narobe interpretiranih. Priznam, da tega nisem vedela do pred kratkim. Ampak mi je to dejstvo vzbudilo žilico radovednosti in odpravila sem se na raziskovanje.
Izkazalo se je, da ljudje površno preberejo prve tri kitice in se potopijo samo v zadnje tri verze zadnje kitice. Tudi sama sem ne vede naredila isto napako. Pesem oz. te verze sem si interpretirala nekako takole:
Lirski subjekt je na razpotju in pred njim sta dve možnosti. Odločil se je za tisto, po kateri gre manj ljudi. In ravno to je razlog za njegovo sedanje življenje. Predstavljala sem si, da je sedaj srečnejši, saj ni sledil množici, za katero vemo, da ne išče duhovne sreče ampak le nek ideal. Pesem se mi je zdela lepa, saj bralcu sporoča, da mu ni treba slediti ostalim, da najde svoj mir in košček na zemlji.
Sedaj, ko pa sem našla originalno besedilo in ga večkrat prebrala, pa sem šele razumela celotno misel, ki je pesnik razvije. To je seveda popolnoma moje razumevanje pesmi in kot veš nisem izobražena v tej smeri, in se že vnaprej opravičujem, če si jo slavisti razlagajo kako drugače. 
Če pesem na kratko povzamem. Lirski subjekt stoji na razpotju in se odloča katero pot izbrati. Obe sta enako uhojeni. A subjekt se odloči za eno in si hkrati govori, da bo naslednjič izbral drugo. Čeprav se zaveda, da najverjetneje ne bo imel te priložnosti. Nato pa prizna, da bo nekega dne v prihodnosti zgodbo rahlo spremenil, trdil bo, da je po tej poti šlo manj ljudi.
A bralec še predobro ve, da je to laž.
Pomembno se mi zdi omeniti tudi, da subjekt razmišlja, da bo moral vzdihniti preden bo izrekel te besede. Se pravi, da se sam še predobro spominja, da je bila njegova odločitev svobodna. In mogoče želi sogovornika prepričati, da je bilo njegovo življenje drugačno od drugih, saj je izbral manj uhojeno pot. Da je doživel marsikaj kar drugi niso.
Našla pa sem tudi zelo dobro analizo, ki pa je žal v angleščini, ampak verjamem, da jo boš razumela. Če te zanima lahko več prebereš tukaj.
Na spletu obstaja veliko posnetkov branja te mojstrovine, a mene je najbolj prepričal naslednji posnetek.
Kam pa so tvoje misli zašle med branjem? So ti tovrstne pesmi všeč?
Z veseljem bom prebrala tvoje mnenje.