Nekaj tednov nazaj sem na Goodreads kliknila na avtorico Saro Shepard. Precej znana je po uspešni seriji knjig Pretty Little Liars (Ljubke lažnivke), po kateri so posneli tudi TV-serijo. Knjig sicer še nisem prebrala (mogoče jih bom v kratkem) serija pa je absolutno fantastiščna. Je ena izmed mojih najljubših. Če imaš rada skrivnosti in napetost potem ti jo toplo priporočam.
Tokrat pa sem se namesto za Pretty Little Liars odločila za drugo, prav tako precej uspešno serijo The Lying Game.
Živela sem življenje za katerega bi drugi ubijali. In nekdo je ubijal.
Sutton Mercer je imela popolno življenje, kup prijateljic, fanta. Vendar je večino časa bila zlobna, nesramna in hudobna. S tem svojim obnašanjem pa si je nakopala kup ljudi, ki bi jo radi videli mrtvo. Ko pa jo nekdo umori, se v mesto po spletu naključij pripelje njena izgubljena sestra dvojčica Emma.
Emmo zamenjajo za Sutton in ji ne verjamejo, da ni to kar mislijo da je, saj menijo, da se zopet samo norčuje in pretvarja.
Vsi pa ne mislijo, da je Emma Sutton, vsaj morilec ne. Emma se zato znajde v nevarnosti, ampak zaradi grozilnega pisma še naprej igra Sutton. V srcu pa se odloči, da bo odkrila kdo je ubil njeno sestro.
Knjigo sem prebrala skoraj v enem dnevu, saj je nisem mogla odložiti.
Napisana je namreč na zelo berljiv in lahkoten način, hkrati pa je napeta že od prvega poglavja dalje.
Emma mi je kot glavni lik zelo simpatična. Glede na opis, ki pravi, da prevzame sestrino identiteto sem pričakovala, da bo vzvišena, egocentrična in negativna oseba. Zato sem bila kar precej presenečena, da je prijazna, moralna in zabavna. Nikoli pa si ne bi mislila, da bi do zamenjave identitete prišlo na takšen način. Res mi je bilo všeč, da Emma kljub temu ni bila predstavljena kakor nemoralna oseba.
Suttonine prijateljice pa so naravnost strašljive, niti predstavljati si ne morem kaj bi v realnem življenju naredila, če bi mi one prekrižale pot. Vse so popularne, lepe in res zlobne. Največji užitek vidijo v različnih prank-ih ( po slovensko: potegavčšine), ki pa niso niti najmanj smešne, saj vsebujejo umetno kri, dušenje, izgubljanje zavesti in še kaj.
Zgodba te z vsem dogajanjem posrka vase že po nekaj straneh. Dogajanje spremljaš večino iz oči Emme, ob koncu poglavja pa tudi Sutton kaj pove, je nekakšen duh, ki spremlja celotno dogajanje. Najpogosteje iz njene perspektive izveš kakšne podrobnosti, ki ustvarijo napeto vzdušje.
Takšna knjiga si definitivno zasluži:
Če ne poznaš moje lestvice ocenjevanja, klikni tukaj.
Nadaljevanje serije The Lying Game
Naslednji del v seriji ima naslov Never Have I Ever. Iskreno mnenje preberi tukaj.