Ko ena knjiga razočara, druga ogreje srce (Padam na besede in Neverjetna bitja)

Odkar sem se ponovno malo bolj aktivno vrnila v knjižno skupnost na Instagramu, moj bralni seznam skokovito raste. Vse, kar rabim, je sprehod mimo priporočil, storyjev in objav z najlepšimi platnicami, pa sem že na poti do knjižnice. Imam jo tik za ovinkom, zato je zelo hitro nastal šopek novih knjig na moji domači polici. Med njimi Neverjetna bitja in Padam na besede, o katerih danes pišem: ena me je pustila precej hladno, druga pa me je popolnoma osvojila.

Ampak ne prehitevajmo in gremo najprej na fantazijsko zgodbo, ki sem jo pričela brati že marca.

Neverjetna bitja
Prijatelji, reševanje sveta in neizkoriščen potencial

To knjigo sem zagledala takoj ob vhodu v knjižnico (halo, a si videl kako se sveti naslov?), lepo izpostavljeno, z lepo platnico in obljubo zmajev. Mislila sem, da bom brala nekaj lahkotnega, a hkrati magičnega, z obetom velike pustolovščine. A žal me je pustila dokaj ravnodušno.

O knjigi

Na dan, ko Christopher Forrester iz skritega jezera reši utapljajočega se mladiča grifona, se njegovo življenje za vedno obrne na glavo. Pustolovščina, ki ga čaka, ga popelje v Arhipelag – skrivnostno skupino otokov, ki je ni nikjer na zemljevidu in kjer mitološka bitja še vedno živijo v sožitju z ljudmi. Tam spozna tudi Mal Arborian, dekle na begu, in skupaj se soočita z velikim izzivom.

Christopher in Mal se podata na divjo pustolovščino, polno preizkušenj in čudes, da bi odkrila, zakaj čarovnija izginja in zakaj čarobna bitja nenadoma umirajo. A bolj ko se približujeta temni resnici, bolj jima postaja jasno: nihče drug ne more rešiti Arhipelaga – če želita ta čarobni svet obvarovati pred pogubo, bosta to morala storiti sama.

Kot že rečeno zgodba spremlja prijatelje, ki poskušajo rešiti magijo in s tem celoten svet. Christopherju in Mal se pridružijo še drugi. Pot jim prekrižajo morilci, izdaje, skrivnosti in nevarne magične živali. Žal pa vse teče prehitro in prelahko. Skoraj ni ovir, likom vse uspe v prvo, zato nikoli zares ne začutiš napetosti ali skrbi. Ne potrebujem ljubezenskih zapletov in podobnega. Ampak da potencial tako velikega sveta kot je Arhipelag ni izkoriščen, je pa škoda. Likov je bilo kar nekaj, realno pa nobenega zares v globino ne spoznamo. Ostanemo na površju tako likov, kot tega magičnega sveta z ne vem koliko otoki, ki žal ostane le kulisa.

Stil pisanja je lahkoten z dramatičnimi vložki in precej pretiravanja. “Jedli so osem vrst testenin, razne pite in sadje ter sir – in sedem vrst sladoleda” – 3 osebe, ob nepričakovane obisku v hiški sredi ničesar.

Všeč mi je bil uvod, ki je obljubljal zanimivo pripoved in ratatoške – opravljive veverice, eno bi z veseljem imela tudi sama! Ocenjujem jo kot simpatično za bralce tam do 16 let. Sama sem jo brala več kot mesec dni, kar veliko pove.

Končna ocena: 2/5

Padam na besede
O samskosti, zmenkih in iskanju samega sebe

Knjigo sem si izposodila skoraj mimogrede, brez posebnih pričakovanj. A ker jo moram v torek vrniti sem jo prednostno prijela v roke – in jo pogoltnila v enem samem dahu. Očarala me je. Malo mi je žal, da je nisem brala bolj počasi, da bi lahko dlje uživala.

Jerca Cvetko je res napisala izjemno pripoved o Iris in njeni osebnostni rasti. Na spletni strani o knjigi piše: Ko 40-letno Iris zapusti dolgoletni partner, se ji življenje obrne na glavo. Po seriji bizarnih zmenkov na Tinderju se znajde v brunarici skrivnostnega kiparja, ki ji povrne zaupanje v ljubezen.

Opis sem prebrala šele zdaj — knjigo pa sem prej prebrala čisto na slepo. Še boljše, saj bi verjetno že vnaprej mislila, da bom brala neko lahkotno romanco. Tako pa sem z užitkom odkrivala, da je knjiga na ravni Hotela Lavande (klik do objav), ki jo tudi obožujem. Ne gre se le za ljubezen, ampak za življenje Iris in njeno spopadanje s samo seboj. Za prijatelje in njihove odnose. Za službo, sledenje sebi in iskanje sreče. O neplodnosti, ženski časti, hendlanju službe in samega sebe. In seveda – za ljubezen. Do partnerjev, prijateljev … pa tudi do sebe in pisane besede.

“Nisem edina, ki gre čez ruševine, prelomnice in prepade. Vsi gremo.”

Totalno huda knjiga. Res mi je všeč stil pisanja, ki bo verjetno komu šel na živce, ker vsebuje toliko iz angleščine prevzetih in slengovskih izrazov — ampak mene ni motila. Na začetku sem bila sicer malo presenečena nad količino teh besed, ampak sem se hitro privadila. Zgodba je enkratna: nikjer se ni vlekla, ni hitela od enega dogodka do drugega, ampak nas je peljala skozi vrtiljak, ki je življenje. Tako Irisino kot – roko na srce – tudi moje, tvoje, naše.

“Čaka me, ne mudi se ji z besedami.”

Z veseljem jo priporočam vsem strastnim bralcem, ki so jim blizu knjige na ravni Hotela Lavande. Ali pa – povedano na kratko – vsem, ki ste zaljubljeni v ljubezen, v prijateljstva, ki se pletejo med ljudmi, in v iskanje poti do sebe v tem norem svetu.

Končna ocena: 5/5

Ta knjiga gre naravnost na mojo favourites lestvico (recenzije tukaj) – in tja pride res le redkokatera.
Oh, in avtorice ne poznam, da ne bo pomote – tukaj ni nobenega podkupovanja.
Če pa Jerca Cvetko ta blog zapis slučajno najde … z veseljem preberem in pokomentiram še kakšno tvojo knjigo, če se znajde v mojem nabiralniku 😉

Vsaka knjiga nekaj pusti – včasih navdušenje, drugič razočaranje. Neverjetna bitja me niso prepričala, a nič zato. Ni me pahnila v bralni mrk. Padam na besede pa je bila tista prava – tista, ki te zadene v pravem trenutku in te spomni, zakaj tako rada berem.

Če imaš tudi ti kakšno knjigo, ki te je razočarala, ali pa takšno, ki ti je ogrela srce – povej mi spodaj v komentarju. Z veseljem preberem tvoje predloge, priporočila in misli.

Lepo bodi … in hej – ne pozabi, da dobre zgodbe vedno najdejo pot do nas. 💛