Rainbow Mountain oz. po naše Mavrična gora je prekrasno delo narave. Sedaj verjetno zmajuješ z glavo in misliš, da pretiravam. Zato bom tokrat objavo pričela s sliko.
Čudovito, kaj ne?
V objavi preberi zakaj je gora mavričnih barv, zakaj sem ostala brez sape in na kaj moraš biti pozoren pred odhodom.
Rainbow Mountain (Mavrična gora)
Osnovne informacije
Vinicunca, Mavrična gora ali Gora sedmih barv vse opisujejo eno in isto – Rainbow Mountain. Če si popotnik, ki rad vidi naravne znamenitosti potem je ena izmed atrakcij, ki si jo je vredno ogledati.
Nahaja se v bližini znamenitega mesteca Cuzco v Peruju (Južna Amerika). Nadmorska višina je 5200m, povzpnemo pa se lahko do 5036m.
Zakaj je mavričnih barv?
Na kratko: Ne, ne gre za magijo. Vseh sedem odtenkov je pravzaprav posledica oksidacije mineralov.
Barve Rainbow Mountain izvirajo iz izpostavljenosti in erozije sedimentnih mineralnih plasti, ki so posledica stoletij tektonskih premikov in vulkanske aktivnosti.
Roza – rdeča glina, blato, pesek
Rdeča – železo
Zelena – spojina filititov in gline, bogate z železom in magnezijem
Bela – peščenjak in lapor, ki sta bogata s kalcijevim karbonatom
Rjava – fanglomerat (kamnina z magnezijem)
Rumena – apnenčasti peščenjak, ki je bogat z žveplenimi minerali
Barve, ki jih boš videl
Obdelava slik, ki je danes vseprisotna (priznam tudi sama se je poslužujem) barve prevečkrat naredi preveč umetne. Na sliki spodaj si poglej primerjavo med obdelano fotografijo in realnimi barvami – uporabi drsnik (levo/desno).
Kako mi je gora vzela sapo? (prigoda)
Sem povprečno športno aktivna, kakor večina ljudi. Zakaj je to pomembno? Beri dalje.
Tistega dne (30. september 2018) sva se zbudila še pred zoro. V majhni, mrzli sobici v Cuzcu nisem spala preveč dobro, zato sem bila vesela, da jo lahko zapustim. Po pravici povedano nisem vedela kam točno greva, zato sem bila neučakana kot otrok za božič.
Ko je kombi končno prišel po naju sem bila že čisto na trnih. A moje veselje je počasi plahnelo, ko je minila prva ura vožnje in nato še druga. Leona sem kar naprej spraševala: “A smo že tam?” Na kar sem v večini dobila le skromen: “Skoraj.”
Končno smo se ustavili. Skočila sem ven in se razgledala naokoli. Bili smo sredi ničesar. Na drugi strani ceste je bila stara hiša iz nje pa je že prihaja starejša gospa. Izkazalo se je, da nas tukaj ne čaka gora ampak zajtrk.
Ko smo kasneje končno prispeli na cilj sem bila sprva skeptična. Nisem opazila ničesar mavričnega.
Potem pa smo krenili na pot.
Vse je potekalo po načrtu. Prišli smo do gore, se razgledali in se čudili nad prekrasnimi barvami. Leon se na sam vrh ni povzpel, zato sem globoko zajela sapo in šla.
“Saj so samo stopnice”
– sem si rekla.
Skupaj z Avstralko Meghan sva počasi stopali proti vrhu in klepetali. Za vsako posamezno stopnico sva se spodbujali.
Zakaj?
No, tu je pomembna informacija z začetka zgodbe. Nisem namreč dovolj fit. V nogah me je peklo in čeprav so stopnice nizke sem lahko naredila največ eno, ko sem že ostala brez sape in potrebovala odmor. Ne vem koliko časa je trajalo, da sem prišla na vrh. Rekla bi, da kar precej.
Štorija pa se je začela, ko sem se spustila z vrha gore. Leon me je že čakal, da kreneva nazaj. Bila sem vesela, da sem se povzpela do vrha in polna adrenalina, sem mu sledila.
Nakar pa me noge nekako niso več poslušale. Bile so prepočasne in mi na nek način niso sledile. Ignorirala sem to in hodila dalje. Naenkrat pa so moje misli postale lahke, zaspane … in noge so mi v kolenih popustile.
Leon me je še zadnji hip ujel, da se nisem sesedla na tla.
Na koncu mi je vodič prinesel majhen tank kisika. Nadmorska višina je pač naredila svoje. Ker pa je kisik drag, mi je dovolil le par vdihov nato pa me namazal z eteričnimi olji za katere je zatrjeval, da mi bodo pomagali.
Na srečo se je vse dobro končalo in do zbirne točke so me odpeljali na konju, preostanek dneva pa sem preživela v postelji z novim mini tankom kisika za družbo.
A bilo je vredno. Razgled je bil nekaj posebnega!
Pred načrtovanjem poti bodi pozoren, da:
… preveriš vreme. Nič ni hujšega kakor se zbuditi še pred sončnim vzhodom, voziti po več ur ter na koncu uvideti, da se ta dan ne splača povzpeti na goro.
… ne pozabi na vetrovko! V septembru znajo biti temperature visoke, to je dejstvo. A Rainbow Mountain je, kakor pravi že ime samo, gora. Vemo pa tudi, da je na vrhu gora vedno mrzlo, zato vetrovko le vzemi s sabo.
… bodi pripravljen na vzpon. Ne ponovi moje napake in se tja odpravi pripravljen. Redno migaj in se tu in tam odpravi na bližnji hrib ali dva. Vzpon ti bo lažji in spomini lepši.
… s sabo imej rezervo kisika. Prav si prebral! Ne glede na to kako fit oz. športna oseba si, bodi pripravljen na vse. Bolje to kot da se onesvestiš dobesedno v treh krasnih.
… lahek nahrbtnik in plastenka vode. Vzpon res ni mačji kašelj zato s sabo ne nosi preveč.
… ne pričakuješ preveč. Zavedati se moraš, da je večino slik, ki jih vidiš na spletu obdelanih. Čeprav je gora res v različnih odtenkih, so te barve blage in predvsem naravne, vsekakor pa ne kričeče.
Za konec
Mavrična gora mi je ostala v spominu tako zaradi neljube prigode, predvsem pa po naravnem čudesu. Pred tem sem seveda vedela, da je kaj takega mogoče a šele ko lahko to izkusiš in vidiš na lastne oči, se zaveš kako magična je narava, ki nas obdaja.
Za še več dogodivščin pokukaj sem: na poti. Če pa te je Rainbow Mountain pritegnila in si želiš izvedeti več pa obišči njihovo uradno spletno stran.
Kateri vrh pa je tebi vzel sapo?