Sabina Štrubelj je uspešna slovenska pisateljica, ki je leta 2013 napisala zmagovalno Onino zgodbo. Sama je takrat še nisem brala, priložnost sem ji dala pred nekaj meseci in če me spremljaš najverjetneje veš, da me je navdušila. Prebrala sem namreč njej prvenec Hotel Lavanda (recenzijo najdeš tukaj).
Sabina bo v začetku naslednjega meseca izdala nadaljevanje omenjeni knjigi in kot knjižna blogerka sem se odločila, da ti jo predstavim.
Govorili sva o njeni najnovejši knjigi, ki bo kmalu na voljo. Pa tudi o branju na sploh, njenem pisanju, kje najde navdih ter nekaj besed namenili tudi potepanju po svetu.
INTERVJU – Sabina Štrubelj
O NOVI KNJIGI
Bliža se izid tvoje najnovejše knjige Hotel Lavanda 2: Poslednja skrivnost. A vrniva se na začetek. Kot pravo ljubiteljico prvega dela me predvsem zanima, kako si prišla do ideje za Hotel Lavanda?
Joj, na takšna vprašanja je vedno tako težko odgovoriti, ker navdih pobiram zelo podzavestno in od vsepovsod. Seveda je bila eden izmed velikih navdihov Provansa, po kateri sem pri 17 letih potovala z družino v avtodomu, in me je kljub mojemu takrat pubertetniškemu razpoloženju čisto omrežila s svojo pokrajino. Vedno, ko sem bila na jugu Francije, sem se s pokrajino čutila povezano, kot da bi tam že kdaj živela. Ta del Evrope je zame vedno nenavadno poln de-ja-vujev in drugih nenavadnih, skoraj »creepy« izkušenj.
Seveda pa se navdihujem tudi drugod – pri filmih, knjigah, svojih lastnih sanjarijah. Za Hotel Lavanda sta me navdihnila dva filma, Pod toskanskim soncem (obstaja tudi knjiga, ki pa je nisem prebrala) z Diane Lane in Čudovito leto z Russellom Crowom ter Marion Cotillard v glavnih vlogah.
“Za Hotel Lavanda sta me navdihnila dva filma, Pod toskanskim soncem (obstaja tudi knjiga, ki pa je nisem prebrala) z Diane Lane in Čudovito leto z Russellom Crowom ter Marion Cotillard v glavnih vlogah.”
– Sabina Štrubelj
Radovedna sem ali si že med pisanjem prvega dela vedela, da želiš Valentinino zgodbo napisati v več delih?
Ah, kje pa! Sama nisem ljubiteljica knjižnih nadaljevanj, imam rajši knjige, ki se zaključijo pri »prvem delu«. Rada imam raznolikost in se skoraj malo bojim navezanosti na knjižne ali televizijske junake. Ko sem do konca pogledala serijo Prijatelji, sem trpela, kot bi mi odrezali ne samo eno, ampak pet rok 😀
Šalo na stran, pisanju drugega dela sem se dolgo upirala, preprosto nisem se želela vračati k Valentini. Vmes sem napisala še Sivo damo in nameravala nadaljevati v podobnem slogu, torej s samostojnimi knjigami. No, pa so me bralke leta po izidu še vedno spraševale, ali pride drugi del. Potem pa sem se nekega dne vprašala: Zakaj pa ne? Ker nisem imela pametnega odgovora na to vprašanje, sem se odprla ideji – in ta je zares prišla.
O PISANJU
Na spletni strani Goodreads imaš zapisano: “Sabina Štrubelj je rojena pisateljica, ki je pesmi pisala, še preden je poznala malo tiskano abecedo.” A ne zanimajo me toliko tvoje otroške pesmi kot me razganja od radovednosti kdaj si prvič napisala nekaj daljšega?
Huh, mislim, da sem morala biti stara kakšnih osem let, ko sem popisala pok listov z zgodbo o nerodnem izumitelju Tepku. Pozneje se mi je zdela smešna in sem jo vrgla v koš. Na srečo je vmes posegla moja mami, zato imamo zgodbo še vedno nekje shranjeno. Ko sem pozneje, pri enajstih letih dobila svoj prvi računalnik, sem začela pisati dva najstniška romana, eden je bil srhljivka o hiši duhov, drugi pa kriminalni roman, kjer ugrabijo cel avtobus mladih na šolskem izletu. Nikoli ju nisem dokončala, šla sta na pokopališče skupaj z računalnikom.
Prvo dokončano daljše delo je vsekakor Hotel Lavanda. Pisati sem ga začela v času študija.
Marsikdo pravi, da si želi napisati knjigo. Vsaj eno, če ne drugega, ko se bodo upokojili. Kaj pa ti? Si že od nekdaj želela napisati knjigo? Se mogoče spomniš, kaj je bil tisti odločilni trenutek ko si sklenila, da zdaj boš pa res napisala knjigo?
Jaz sem si vedno želela samo pisati. Nikoli nisem specificirala, kaj točno, samo da bi pisala, to so bile moje sanje. Zato sem se tudi vpisala na študij novinarstva. Spomnim se, da so takrat, ko sem ljudem govorila, da študiram novinarstvo, vedno komentirali: »O, to boš pa na televiziji delala,« jaz pa sem jih samo čudno gledala. Zakaj bi hotela biti na televiziji, če lahko pišem? In to isto – da si želim pisati – sem govorila tudi, ko sem imela pri študiju novinarstva krizo in sem hotela vse skupaj kar pustiti.
Takrat se je zgodil dialog z mojim tedanjim fantom, ko sem se po praksi, v kateri sem ugotovila, da nisem iz pravega testa za novinarko, pritoževala, da nočem delati v tem poslu. Naveličano me je vprašal: »Ja, kaj bi pa rada delala?« Odgovorila sem mu, da bi rada pisala. Odvrnil je: »Saj lahko pišeš kot novinarka.« »Ampak jaz nočem pisati novinarsko,« sem še kar trmarila. »Kaj bi torej rada pisala?« je zdaj postal nestrpen. Res me je imel poln kufer. »Ja, knjige, no!« sem končno izustila jaz. »Pa piši knjige!« je pribil in se zazrl nazaj v svoj računalnik, da bi se vrnil k eni izmed treh služb, ki jih je opravljal hkrati (če si pomislila, da je bil on navdih za lik Davida, imaš verjetno prav).
Spomnim se, da sem takrat že odprla usta, da bi mu navrgla kak izgovor, zakaj tega pač ne morem početi. Ugotovila sem, da ga nimam. Saj imam vse, kar potrebujem – svojo glavo, domišljijo, računalnik in čas. To je bil dan, ko sem odprla nov, prazen dokument z naslovom Hotel Lavanda.
Kar nekaj bralcev mojega bloga v prostem času svojo kreativnost izliva na papir. Kaj bi jim svetovala? Kako se sama spopadaš s pisateljsko blokado?
Vedno dam isti nasvet, takšnega, kot sem ga sama pred leti dobila od fanta: »Ti samo piši.« Ker je zares tako zelo preprosto. Zdi se mi, da si marsikdo zadevo preveč zakomplicira, preveč pozornosti posveča vsem mogočim strahovom in negotovostim in se na koncu, namesto da bi pisal, samo sprašuje, ali je dovolj dober in kaj bodo rekli starši, ko bodo to brali, in ali bo sploh kdo hotel to brati in bla bla bla. Nič od tega ni važno.
Važno je, da se izražaš v tem trenutku zdaj, da izlivaš na papir vse tisto, kar si. Izklopi glavo in piši s srcem, v tem trenutku zdaj. Saj ne veš, kaj bo jutri.
Enako mislim o pisateljski blokadi – da je to samo še eden od izgovorov namreč. In ne rečem, tudi sama sem ga velikokrat uporabila, češ da mi ne gre, da sem obtičala. Ampak ko zdaj gledam nazaj, mi takrat pač ni bilo do pisanja. Pa kaj potem, saj ni konec sveta, če nekaj časa ničesar ne napišem. Ta čas porabim za življenje, za druženje, za spoznavanje zanimivih ljudi, za ples, za uživanje, za potovanja. Take reči navdihujejo. In če me ne navdihnejo, tudi ni konec sveta. Še celo če nekega dne ostanem čisto brez idej, bo svet še vedno stal.
Enako mislim o pisateljski blokadi – da je to samo še eden od izgovorov namreč.
– Sabina Štrubelj
O BRANJU
Prepričana sem, da rada bereš. Imam prav? Kot bralka bralki, kaj bi mi priporočila v branje ter zakaj?
Imaš prav! Trenutno bi ti verjetno priporočila fantazijsko serijo Zrcalka avtorice Christelle Dabos, in to v slovenskem jeziku, ker je prevod Žive Čebulj več kot odličen. Gre za francosko serijo o samostojni inteligentni mladi ženski, ki je vržena v »resnični svet« in se v njem tudi odlično znajde. Pri nas je izšla pri založbi Sanje, prednaročilo za tretji del sem že oddala. Saj vem, da sem prej rekla, da ne maram knjižnih serij, ampak tu in tam naredim kakšno izjemo, predvsem ko gre za fantazijski žanr, ki mi je zelo pri srcu.
Drugače pa rada priporočam tudi malo bolj spiritualne knjige, ki spreminjajo življenja, kot je na primer Alkimist Paula Coelha. Dolgo se ga nisem lotila, šele lani sem ga prvič prebrala, in še to po seriji znamenj, v katera trdno verjamem. Ko sem zares povsod videvala ljudi, zakopane v Alkimista, sem šla ob prvi priliki v knjigarno in ga kupila. Res sem prav v tistem obdobju potrebovala sporočila iz njega.
Še ena takih knjig je Učbenik življenja Martina Kojca ali pa cela serija Transurfing realnosti Vadima Zelanda.
O POTOVANJIH
Spremljam te na družbenih omrežjih kjer nas razveseljuješ s slikami s popotovanj. Misliš, da so tvoja popotovanja po Afriki vplivala na tvojega junaka Mosesa (eden izmed junakov v knjigi Hotel Lavanda 2)?
Seveda, kako pa drugače! Pravzaprav je z Mosesom povezana zanimiva zgodbica o razpoki na zaslonu mojega iPhona.
Ker ne verjamem v pogosto menjavanje (še čisto dobro delujočih) telefonov, sem tudi po Ugandi, kjer sem lani tri mesece delala, hodila s počenim zaslonom. Mobitel se je nekega dne čisto uprl, zaslon je počrnel in prijatelj Moses iz Kampale mi je ponudil, da mi za »rezervni del« prispeva svoj stari iPhone.
Ko sem ga vprašala, koliko sem mu dolžna, je rekel: »Hmm, njaaah, nič. Razen tega, da moraš v naslednji knjigi ustvariti enega junaka po meni!« In tako je nastal Moses, ki je s pravim Mosesom navdihnjen do te mere, da je iz Ugande, da je programer in da sanja o potovanjih in čudaških festivalih, kot je tisti, na katerem se obmetavajo s paradižniki. To, da bi bil Mosesov junak zabaven, je bila njegova izrecna želja (čeprav tudi v resnici ni prav dolgočasen!).
Ko sem ga vprašala, koliko sem mu dolžna, je rekel: »Hmm, njaaah, nič. Razen tega, da moraš v naslednji knjigi ustvariti enega junaka po meni!«
– Sabina Štrubelj
Način, kako sem si ga zamislila v knjigi, pa bi lahko bil Moses nekoč v prihodnosti. Lahko bi bil, lahko pa tudi ne. Pri ustvarjanju junaka sem si dovolila precej svobode, le čez vse dele, ki bi utegnili biti žaljivi ali rasistični, sem šla skupaj z resničnim Mosesom, ki mi je potrdil, da ga čisto nič v knjigi ni na noben način užalilo. To je res zadnje, kar bi hotela narediti v teh sovraštva polnih časih.
Obstaja več kot 190 različnih držav. Te sedaj med korono kaj srbijo pete? Si katero državo še posebej želiš obiskati?
Oh, pa še kako! Ko si mi povedala, da se potepaš po Tanzaniji, sem kar pozelenela od zavisti. Vsekakor me zelo močno mika, da bi se vrnila nazaj v Afriko. Ne vem, zakaj se mi zdi, da te ta kontinent kar zasvoji. Šla bi v Južno Afriko, z veseljem bi še bolj raziskala Vzhodno Afriko, ne bi se pa branila niti obiska kakšne države severno od Sahare, npr. Maroka.
Na tem mestu, bi se ti Sabina, še enkrat zahvalila, da si si vzela čas za tale intervju. Želim ti čim več navdiha za pisanje!
V ponedeljek 7. septembra bo knjiga Hotel Lavanda 2 končno ugledal luč sveta in postal na voljo bralcem. Če te zanima več o knjigi te vabim, da si ogledaš zbirko kratkih vtisov, ki jih najdeš na mojem instagramu med zaznamki – *highlights ali pa klikni tukaj. Knjigo sem prejela od avtorice Sabine kot predbralka.
Priporočam, da še pred izidom drugega dela prebereš njen prvenec in izveš kako se je Valentinina pot začela.
Mojo recenzijo najdeš tukaj → Hotel Lavanda
Knjigo kupi kar pri Sabini → spletna stran (Sabina Štrubelj)
Lahko pa prebereš tudi zmagovalno Onino zgodbo, s katero se je vse začelo → preberi
Vir ilustracije na naslovnici: Freepik