Moja tašča je roman poln skrivnosti

Moja tašča, je knjiga izpod peresa Sally Hepworth, ki me je pritegnila že v knjigarni. Medtem ko sem si ogledovala cele kupe knjig, mi je v oči stopil napis na knjigi:

V TEJ DRUŽINI VSI NEKAJ SKRIVAJO

Ko sem 30 sekund kasneje prebrala opis na zadnji platnici, pa sem vedela, da mi bo všeč. In prav sem imela!

Knjiga je izšla pri založbi Hiša knjig. Čeprav sem založbo poznala pa mislim, da sem prebrala izredno malo njihovih knjig. Naj že na tem mestu poudarim, da me je res pozitivno presenetil kakovosten prevod!

Na kratko o knjigi

Zgodba se, po pričakovanju, vrti okoli tašče Diane Goodwill in njene snahe Lucy. Vse od dne, ko sta se spoznali je bilo med njima čutiti tiho nesoglasje, ki sta ga dobro zakrivali z vljudnostjo.

Lucy si nadvse želi njenega odobravanja, Diana pa je izredno hladna in polna načel. Nemalokrat svoje neodobravanje snahinih odločitev tudi jasno pokaže.

Pet let kasneje pa Diano najdejo mrtvo. Policija najprej pomisli na samomor, saj najdejo poslovilno pismo v katerem pove, da je imela raka.

A policija kaj kmalu ugotovi, da je bila popolnoma zdrava. Ne le to, vzrok smrti naj bi bila zastrupitev in zadušitev.

Vprašanje je le, kdo bi Diano želel mrtvo in zakaj?

Recenzija

Prebrala sem jo skorajda na mah, tako zelo me je potegnila vase. Zgodba je večplastna in ko že misliš, da si odstranil vse sloje ugotoviš, da nisi niti blizu.

Najbolj pa mi je všeč stil pisanja. Knjige ravno zaradi njega ne bi uvrstila med kriminalke, čeprav vsebuje njene elemente: nenavadna smrt, policija in osumljenci. Razlikuje se v tem, da nima nepotrebnih zasukov, ki bi nas šokirali. Prav tako ni krvavih opisov in podobnega.

Napisana je na lahkoten in izredno berljiv način. Knjiga je krasna za branje nekje na ležalniku ob soncu. Dovolj je zanimiva, da te totalno ‘potegne not’ in hkrati ne pretežka, da bi ti misli odplavale k drugim ljudem. Kaj pa vem, mogoče se pa to dogaja samo meni, ko berem v javnosti.

Lucy in Diana. Obe ženski, obe sta osrednji junakinji in najpomembneje obe sta materi. Če je Lucy karakterno enostavna in popolnoma običajna, pa je Diana tista, ki ima slojev več kot čebula.

Diana me je na začetku odvračala. S svojim karakterjem, način razmišljanja in kako je bila predstavljena. A več poglavij, ki sem jih prebrala z njene perspektive, bolj mi je pritegnila. Všeč mi je njena ‘čudaškost’.

Poglavja so razdeljena na tista, kjer pripoveduje Lucy in na tista kjer je v ospredju Diana. Pri taščinih poglavjih pa lahko pokukamo tudi v njeno preteklost.

Ali sem ugotovila, kdo je kriv?

Nisem.

Knjigo sem brala na mah in skoraj nisem imela časa, da bi o njej preveč premišljevala. A kljub vsemu sem (logično!) imela seznam osumljencev. Krivec je bil na njem, a ne na prvem mestu.