Prste stran – Knjiga, ki sodi v torbo za na plažo

Knjige, ki so bile pred časom povsod, počasi a vztrajno najdejo pot k meni. Ena takih je roman Prste stran od Karmen Petric, ki je v času svojega izzida polnila storyje in feede marsikaterega knjižnega profila. Takrat sem imela bralni mrk in knjiga me je obšla.

A kot vedno – prave zgodbe nas najdejo.

Prste stran sem si tokrat celo rezervirala v knjižnici, kar je pri meni prava redkost. Rada pustim, da me najdejo spontano na polici. Ampak Padam na besede me je navdušila, zato sem želela še eno zgodbo iz zbirke Razmerja.

O knjigi

Založba o knjigi
Paulina, rahlo cinična, muhasta, ob pravih prilikah pa tudi nežna in čustvena Ljubljančanka, sovraži dermatološke preglede. Ko med enim od njih v ordinaciji pozabi svoj telefon, dr. Miša Varl odhiti za njo, da bi ji ga vrnil. Takrat se zgodi nesreča, sprožilec naključij, nesporazumov in čiste smole. Miša reši Paulino, a se poškoduje sam. Na srečo je ona delovna terapevtka, ki mu lahko pomaga. Med rehabilitacijo se v njiju počasi prebujajo silovita, že nekoliko pozabljena in odrinjena čustva, a zaradi stroke in etike svoja občutja skrivata drug drugemu in, dokler gre, tudi sebi. Bo njuna naklonjenost premagala ovire?

Kaj si mislim o Prste stran?

Prste stran je tisto, kar si včasih želiš ob koncu dneva – prijetna zgodba, s katero se lahko sprostiš. Marsikdo jo je označil za “doktor roman”, a sama ne vem, kaj točno naj bi to pomenilo. V moji glavi je to slabšalni izraz za romane z veliko pohujšljivih vsebin – tega pa tukaj ni dosti. Sama je zato ne bi tako ocenila.

V zgodbo sem hitro padla, saj te Paulina pritegne. Ni frajlica brez težav, ampak ti že na začetku pokaže svojo osebnost. Miša potrebuje kakšno stran več, da bralca prepriča, da je več kot lep obraz. Njun ‘the moment’ je luškan in me je malo presenetil. A kar mi je bilo res všeč – Paulina se ne izgubi v zaljubljenosti. Ostane z nogami na tleh, z mislimi pa tudi drugje kot le pri njem. Zgodba se razvija počasi, naravno, in v tem tempu spoznamo tudi njen svet – preteklost, odnose, nezaceljene rane.

Moj najljubši del zgodbe? Vključitev terapije. To, da se junakinja ukvarja sama s sabo in ni samo slepa opazovalka romantičnega zapleta. Karmen Petric je v pripoved zelo lepo vtkala teme osebnostne rasti, premlevanja preteklosti, napak, odločitev, odpuščanja – vse to brez pridige ali pretirane drame.

Zgodba je umeščena v znano okolje – Ljubljana, znani lokali, sosede, ki vohunijo. Vse to doda pridih domačnosti. Jezik je preprost, berljiv, primeren tudi za bralce, ki ne iščejo literarnih presežkov, ampak topel občutek ob branju.

Me je pa nekaj tudi zmotilo. POZOR SPOILER!!
Na zadnji platnici piše: Med rehabilitacijo se v njiju počasi prebujajo silovita, že nekoliko pozabljena in odrinjena čustva, a zaradi stroke in etike svoja občutja skrivata drug drugemu.
A to v bistvu ne drži in gre za zavajanje. Ona ga ne zdravi, dogajanje je razen na začetku postavljeno v izven službeno življenje. Mislila sem, da bo prihajalo do kakšnih hecnih situacij, ko bosta skupaj in se trudila ostati profesionalna, ampak do tega sploh ne pride. Paulina preloži njegove terapije na sodelavko.
KONEC SPOILERJA!!

Ocena knjige

Idealna izbira za prihajajoče dopuste

Prste stran je po mojem mnenju odlična izbira za prihajajoče dopuste. Je lahkotna, romantična, malce spicy – ravno prav za sproščeno branje na soncu ali v senci. Brez dolgovezenja in razvlečenih opisov, zgodba lepo teče, dogajanje je strnjeno, prizori živahni, poglavja kratka. Branje, ki hitro steče, a ti kljub temu pusti nekaj topline. Če iščeš knjigo, ki se bere hitro, a s sabo vseeno prinese nekaj misli in občutkov – je to to.

Ena največjih prednosti romana Prste stran je, da se ne poskuša pretvarjati, da je nekaj več, kot je. Ni velikopotezen roman o usodnih srečanjih in tragičnih preprekah – a je iskrena, topla in dovolj realna, da ti ostane v mislih. Všeč mi je, kako glavna lika najdeta stik, čeprav se na začetku zdi, da čas in okoliščine nista na njuni strani.

Lepo bodi, se kmalu spet bereva … do takrat pa uživaj na sončku 💛