Če rad pogledaš na tale blog si mogoče opazil, da se zadnje čase nove objave pojavijo le občasno.
Ko sem leta 2015 pričela blogati sem recenzije objavljala precej redno. V srednji šoli sicer tu in tam a velikokrat, med študijem pa sem nove knjižne recenzije in ostale misli o prebranem objavljala vsak ponedeljek. Potem je nastopil rahel premor, ker sem sprva na potovanju več slikala in hodila po ogledih kot pa brala in pisala.
Kasneje sem se vrnila k bloganju. No, če sem čisto iskrena sem se najprej podala v urejanje bloga v čemer neizmerno uživam. Ne razumi me narobe, rada pišem o prebranem ampak zadnje čase se mi zdi, da imam vedno manj za povedati. Recenzije in misli o prebranem vse pogosteje objavim le na GoodReadsu in občasno na Instagramu.
Zadnjih nekaj mesecev vsake toliko dobim ogromno motivacije in z veseljem blogam in ti predstavljam dobre knjige a nato po nekaj tednih že razmišljam, da bi blog izbrisala. Več kot očitno je potrebna sprememba. Blog me spremlja že vrsto let in težko se ločim od njega, čeprav mi zadnje pol leta predstavlja več stresa kot uživanja.
Tuhtala sem kaj bi lahko bil razlog za ta odmik in nekako se mi zdi, da sem zašla. Blogala sem vedno le zase, nato pa se podala v predstavitev knjig bralcem a ker nisem strokovno podkovana kot literarna kritičarka in to počnem le za hobi, sem se kaj kmalu počutila, da moje mnenje ni relevantno. Poznaš sindrom vsiljivca? No, nekako tako sem se počutila.
Zdaj pa želim obrniti list in se vrniti k bloganju zase.
30 dnevni blogerski izziv
Cassey Ho (Blogilates) me je motivirala, da poizkusim nekaj novega. Leta 2019 se je odločila, da se bo vrnila nazaj k bloganju, kot je to počela na samem začetku in 90 dni blogala vsak (VSAK!) dan. V kolikor te zanima več išči po ključniku: 90 Day Journey. Njena prva objava je tukaj.
Kaj bom počela jaz?
V mesecu aprilu bom poskusila stopiti iz svoje cone udobja in pisati ne le o knjigah ampak tudi o ostalih hobijih in mislih, ki se mi podijo po glavi. Biti knjižna blogerka me na trenutke preveč duši in tokrat si dam proste roke, da lahko pišem o vsem.
Na vsak drugi dan želim pritisniti na gumb ‘objavi’ in v svet poslati nekaj novega, zanimivega, svežega. Upam, da se bom s tem nekako rešila perfekcionizma, ker zanj res ne bo časa.
Sobota je vse bližje, zato mi zaželi srečo.
p.s. Upam, da ti bodo objave vsaj malo zanimive. Vesela bom kakršnegakoli odziva in upam, da bom maja imela malo bolj jasno idejo o tem ali želim blog ohraniti ali ne.
p.s.s Naslovna slika je bila posneta v Turčiji, 1. septembra 2020